Dan sva začela na skrajnem robu Camargua, v Aigues Mortes ali “mrtvih vodah”. Menda zaradi vseh trupel sovražnikov, ki niso uspeli z obleganji in mrtvi obležali v vodah okoli trdnjave. Le ta je bila ob gradnji v vodi, tako da je bilo morje v bistvu obrambni jarek. Kasneje je Rona prinesla toliko naplavin, da je danes trdnjava na kopnem. Ohranila se je do te mere, da se lahko sprehodimo po celotnem obzidju
1.6 km obzidja, jutranji sprehod po ostalinah obrambnega objekta. Ni potrebno veliko domišljije za predstavo, kako so vojaki tekali naokoli, sprožali loke in zlivali vrelo olje na sovražnike. Znotraj obzidja pa hišice in hiše, vrtovi, ulice.
Pogled na laguno Rohne iz obzidja. Zraven pa zanimivo sporočilo sovražnikom. Simboli so pomembni, tudi tale “mi smo boljši in večji”. Od nekdaj je tako, da tisti, ki ima “večjega”, le-to prav rad sporoči drugim. V Aigurs Mortes so kar nekaj takole razkošnih iz kamna obelodanili na zunanji strani obzidja. Da bodo sovražniki vedeli, s kom imajo opravka. Ker so naravne potrebe resna reč in močno vplivajo na delo – priročno stranišče med eno in drugo lino. Vrat menda nikoli ni bilo. Nekdaj si res niso dali toliko dela s “čistunstvom”. Tovrstno “skrivanje” za zaprtimi vrati je bilo znak pritlehnosti, zahojenosti in je takoj vzbudilo sumničavost.
Cerkev, na katere pragu je Mareia iz Mistralove pesnitve izdihnila. Priključila se je Marijam in ostalim dobrim v nebesih, saj ji na zemlji niso bila dana. Sporočilo pesnitve ni toliko v žalosti zaradi neuslišane ljubezni kot v stiski človeka, ki nima potrpežljivosti in prilagodljivosti. Maraia je deklica, mlada, edinka in razvajena, bi rekli danes. Vajena, da je vse tako, kot bi hotela ona. In to takoj. Ko oče reče ne in počakaj, ona gre. Zadeva je hipna, usodna. Tako Marije njeno trpečo dušo, ki našla miru v svetu živih, vzamejo k sebi.
Marija Jakoba in Marija Saloma potujeta na čolnu. Kolikor sem razumela, je kar nekaj verzij, kdo vse je bil na čolnu
Sara, zavetnica Romov. Oboževana čuvarka, ki izpolni želje. Kripta je polna votivnih podobic in buhti od toplote sveč. Kar udaril me je občutek vseh emocij v jami … Pa sploh ni bilo veliko ljudi! Menda se ob praznikih zbere toliko ljudi, da preko celega dneva poteka procesija iz cerkve do kripte, kjer je Sarin kip. Noro vroče je in zraka zmanjkuje. Sarin kip je menda iz voska in eden od čudežev naj bi bil, da se ne stopi.
Zelo sem si prizadevala razumeti, kdo naj bi prišel iz Palestine, kaj imajo Marije z vsem skupaj in zakaj Sara. Moram priznati, da je zgodb več, da niso prav res usklajene. Zato je vsa zadeva z Marijami še toliko bolj čarobna in intrigantna. Najbolj splošna zgodba pa je naslednja: tri Marije – Marija Jakoba, Marija Saloma in Marija Magdalena, so se umaknile pred preganjanjem v Palestini. Po neki drugi zgodbi je bila z njimi tudi služabnica Sara, ki je tako postala zavetnica Romov. Še druga zgodba govori, da so bile Marije del večje skupine, ki je zapisana na zgornji fotografiji. Zelo poznana, skoraj razvpita pa zgodba, ki dodaja še Sveti Gral, posodo, ki je nosila Jezusovo kri, ki bi bila lahko dobesedno kelih ali pa kar Marija Magdalena sama, ki bi pripotovala v Francijo noseča in tako prinesla v Evropo Jezusovo krvno linijo. Tako dobimo Viteze Templjarje kot čuvaje zaklada Jezusove krvi – Grala in Da Vincijevo šifro Dana Browna.
