Uspelo nama je pridrsati do Azurne obale! Res je turkizna in res sončna. In voda je mokra in pomladno hladna. Najprej sva se napotila do Les Calanques, ki jih je v tem najinem koncu, vzhodno od Marseilla, na izvoli. Tole je naš lokalni Les Figuroles, z rdečim peskom in skalami naokoli.
Zaliv poleg. Prišla sva s kolesi. Pogruntala sva, kako to, da je v Franciji toliko kolesarskih poti. To je res prava kolesarska dežela, vsaj, kar sva na zemljevidih videla do sedaj. S kolesom se lahko voziš povsod, samo kakšna kozja steza je prepovedana, da ne bi vznemirjal koz in bi lahko bil sir zanič. In pa seveda avtoceste. Povsod drugje se lahko voziš in vse je v vodnikih tudi tako označeno. Tudi najin “landlord” nama je točno tako razložil – če se voziš s kolesom, je to kolesarska steza. Narisane pa so včasih po mestih in tako kot smo navajeni, vmes jih malo ni in se čez kakšnih sto metrov spet pojavijo.
Naučila sem se delati fotografije. Tako se na tej ne vidi, da je plaža v bistvu polna. Ob 10.30. Verjetno sva bila edina tujca ali vsaj med redkimi. Tudi kopalo se je kar nekaj ljudi, čeprav voda ni imela več kot 18 stopinj. Soprog je napovedal, da bova v roku ene ure samevala ali pa vsaj pridobila kakšen centimeter ob blazini. Sklepal je, da čas kosila pomeni eksodus v restavracije. Ne bi moglo biti dlje od resnice. Nekaj ljudi je res pobralo blazinice in brisače, še mnogo več pa jih je prišlo.
Spet sva nasedla na francosko kosilo, ki je tu resna reč. Zaprejo se mnoge trgovine, tudi marsikateri muzej ali bencinska. Napolnijo lokali. Tudi najina plaža se je. Torbe, vrečke, hladilne, cekarji, … Midva z majhnim nahrbtničkom sva prav turistično izstopala. Saj sva imela vse nujne pritekline, ampak bolj po “Kranjsko”. Imela sva bageto pa sir in pršut, tudi paradižnike, olive in vino. Torej, vse, kar je nujno. Nisva pa še imela stila, torej prta, krožničkov, čednih, lahko tudi pecljastih kozarcev.
Res sem naredila to! Kopala sem se v morju. Bolj s stisnjenimi zobmi, priznam. A če lahko Francozinje, lahko tudi jaz!
Spodaj La Ciotat, nekoč ribiško mesto z ladjedelnico, sedaj v časih počitnikovanja in ogledovanja pa turistični povspetnež, ki se bori za svoj prostor med Cassisom in Bandolom.
Pogled z najinega začasnega balkončka. Vrt je čudovit in bohoten. Tudi komarji so srečni in jih ne manjka. Malo se tudi vidi morje, do njega pa se gre najprej gor do glavne ceste in nato po drugi ulici nazaj dol. Pač realnost možnosti, da se gradi tudi po obali. Tako lahko vidiš morje čisto pred seboj in istočasno prehodiš 500 metrov, da prideš do glavne ceste in nato nazaj na javno plažo.
