Letošnjo jesen je marsikatero šolo zaznamovalo pomanjkanje kadra. Ne le tistih učiteljic in učiteljev, ki jih je že nekaj let bolj malo. Mislim na učiteljice, katerih do sedaj ni manjkalo. V naslovu ne sprašujem, kje so moški kolegi. Ti so, kot skupina, odšli že pred leti, na šolah (predvsem osnovnih) ostaja le še za prgišče manjšine. Nič posebnega tudi ne bi bilo, če bi razmišljali o računalničarjih, ki so že leta eksotična vrsta, pa tudi na notorično pomanjkanje matematikov, fizikov in tehnikov smo se kar navadili.
Letošnjo jesen je zaznamovalo pomanjkanje kadrov, ki niso bili tako hud problem ali pa jih je bilo celo skorajda preveč. Tako ne bom razpredala o učiteljicah razrednega pouka, slavistkah in vseh drugih, ki jih sicer ni bilo ravno »na izvoli«, a se je nekako še kakšna našla za občutek izbire. Umanjkanje le-teh ni toliko presenetilo. Meni osebno je bilo nadvse zanimivo izginjanje svetovalnega kadra in praznjenje svetovalnih služb. Ta del šolskega kolektiva je bil že nekaj let izrazito najbolj deplasiran, najmanj strokovno cenjen in imel je absolutno najslabše delovne pogoje (če mi ne verjamete, poglejte po zakonu predpisane naloge svetovalne službe in pogodbe o zaposlitvi). Tako je seveda popolnoma logično, da se je iz teh delovnih mest umaknil, kdorkoli se je lahko. Pa je vseeno nekako šlo, saj so fakultete še vedno »bruhale« mlade magistre, ki so bile vsaj nekaj let pripravljene služiti tlako v svetovalni službi, skupaj z nekaterimi »starimi mačkami«, ki so dovolj pogruntale sistem, da so nekako preživele.
Sedaj pa so se še ta mesta začela prazniti. Mogoče smo res prišli do točke, ko bomo morali sprejeti, da ljudje, predvsem mladi, preprosto nočejo več delati v šoli. Ko sem o zaposlitvi v šoli povprašala letošnjo skupino študentk, s katerimi sodelujem na vajah, je bilo jasno, da o zaposlitvi v šoli razmišlja manjšina, nekako petina letnika. Pa še mnoge od teh zaradi zelo prozaičnih in praktičnih razlogov. Drugače pa šola predstavlja bolj ali manj zadnjo rešitev. Če ne bo drugih možnosti.
Ko bijemo plat zvona, je morda vseeno smiselno postaviti vprašanje, kaj je narobe. Zakaj ljudje nočejo delati z otroki? Sicer je Einstein rekel, da so ljudje z vprašanji bolj zanimivi kot tisti z odgovori, a bom vseeno tvegala s tem, da me imate za dolgočasno in bom poskusila poiskati tudi odgovore.
Prvi odgovor, ki ga opažam, so seveda mnogo bolje plačana delovna mesta izven šole za tiste učitelje, katerih izobrazba to omogoča. Tako je iz šol logično odšlo mnogo matematično, tehniško in računalniško usposobljenega kadra. Ravno tako športniki. Mnogi izmed omenjenih so moški.
Ni pa denar vse, sploh če razlike niso velike. Največji del ljudi, ki so po izobrazbi učitelji, ne gre na mnogo bolje plačana delovna mesta. Ostanejo približno na istem ali pa celo bolj ali manj mirno delajo za manj denarja. K temu je mnogo pripomogel tudi abotni sistem napredovanj, ki dosledno protežira starejše učitelje in zapira možnosti mlajšim. Razlike v plačah pa so nepredstavljive in nesprejemljive. Sploh v luči realnosti možnosti pridobivanja strokovnih nazivov nekdaj in sedaj. Tudi sicer je skrb za starejše kolegice in kolege dosledno oblikovana »solidarnostno«. Kar pomeni, da stoji na dodatnem delu mlajših in tako predstavlja stalen vir slabe volje in konfliktov. Gre razlog za dosledno staranje šolskih kolektivov iskati tu?
Finančna shema plač nedvomno ne motivira mladih, še huje pa je verjetno z zgoraj že nakazanim občutkom nekompetentnosti in nemoči. Prva stvar, ki jo opažam zadnje desetletje, je uspešnost pedagoških študijskih programov pri tem, da študente kar se le da skromno pripravijo na izzive dela v šoli. Za to so se akademiki izvrstno pripravili in usposobili. Kar se le da malo jih je kadarkoli od blizu videlo šolo, kaj šele, kako resnično izgleda delo v razredih. Kar se le da malo jih je kadarkoli resnično naredilo kakšno pripravo in jo realiziralo. Lahko je poučevati všečno didaktično shemo, ki ni bila nikdar resno preizkušena. Slovenska akademska srenja je tudi v vrednotnem smislu dokaj enotna pri všečnosti konceptov enakosti, inkluzije, feminizma, strpnosti, multikulturnosti … in kar je še takega. Z implementacijo omenjenega pa si ne bi mazali rok. In tako dobimo kup študentk, ki že pri prvih stikih s šolo ugotovijo, da preprosto ne gre. Da ni tako, kot govorijo v predavalnicah. In če katera narobe razume akademske manire in kaj vpraša, z odgovorom nemudoma dobi nadvse ustrezen in zaželen občutek, da ona ne razume in ne zna ter da naj se še malo izobražuje. V pravo smer seveda.
Vem, da sem cinična, pa se bojim, da imam prav. Zgoraj omenjeni mehanizem je mogoče celo odgovoren za slabo voljo ali pa umik mnogih že prekaljenih pedagogov, ki zadnja desetletja ob kakršnemkoli opozorilu, da nekaj ni v redu, dobijo izobraževanje. Že v eni prejšnjih kolumn sem zapisala, kako žaljivo je to. Da misel nestrinjanja opredeliš kot dokaz neadekvatnosti. V tem smislu je šolska oblast dosledno žaljiva. Zadnja leta se nagibam k mnenju, da je edino izobraževanje, ki bi ga slovensko učiteljstvo res potrebovalo, intervizijsko usposabljanje k avtonomnemu mišljenju in delovanju. Torej, trening razumnega upora.
Mogoče pa se v bistvu to že dogaja. Tako kot že kar dolgo zdravniki, zadnja leta socialni delavci, pa pred tem policisti in vojaki, se očitno sedaj začenjamo umikati tudi učitelji. Verjetno je prav tako. Če te družba na tako mnogih ravneh ne ceni, je prav, da se umakneš. Tako ali drugače. Vem, da nas mnogi otroci in starši cenijo in spoštujejo naše delo. A to na žalost nima nikakršnega resnega vpliva na odnos oblasti do učiteljske realnosti. Vsi tudi vemo, da so stavke v zgoraj omenjenih poklicih posmeh vsem udeleženim. Samo nam samim naredijo še več dela, slaba volja naše klientele pa spet pade na nas. Mogoče bo zaradi »stavke«, kakršna se dogaja sedaj, glava končno bolela tudi koga od tistih, ki si to zaslužijo. Ki so na mestih odločanja že desetletja in so torej soustvarjali slab sistem. Kolikor moja pamet razume, so ne samo zaslužni, temveč tudi soodgovorni, krivi. In nedvomno niti kanček ne verjamem v možnost, da bodo isti konkretni ljudje v istih konkretnih takšnih in drugačnih službah potegnili ta voz iz blata. Tudi popolnoma vseeno je, če so mislili in želeli dobro. Delovnemu slovenskemu človeku je že od nekdaj jasen pregovor, da je tudi pot v pekel lahko tlakovana z dobrimi nameni. Ni važno, kaj sem hotela, važno, je, kaj sem naredila. Ne, kaj sem govorila, temveč, kaj sem povedala.
Tudi trenutni oblasti ne zaupam nič bolj. Takoj ko se začne birokratski govor o deležnikih in splošnem dobrem, se sliši ego postmodernističnega relativizma, ki nas je pripeljal na točko, kjer smo. Tako ima mogoče prav krasna učiteljica, ki ji do upokojitve manjka cca. 8 let, kar preveč, da bi jih »odhibernirala«, in pravi, da bo verjetno raje kakšno leto na bolniški. Ker je izgorela, v bistvu verjetno depresivna. Ker ima dovolj do sistema in staršev servilnih ravnateljev, neotesanih staršev in razpuščenih otrok. Ker kričanje ni igra, zmerjanje pa ne svoboda govora.
Mogoče, samo mogoče, bo takrat, ko bodo v šolah ostali pretežno samo otroci, starši in vodstvo, kdo pomislil, da tako ne gre. Kot ni zdravstvenega doma brez zdravnikov in CSD-ja brez socialnih delavcev. In ni vojske, ki bi nas branila, brez vojakov in so policijski avtomobili brez policistov samo za »okras«. Tako tudi šole brez učiteljev ne more biti. Ali pač? Vsakemu otroku tablico in posnet program. Je to načrt?
Oblast se močno trudi, da do tega pride kar se le da hitro. Poskušam biti poštena, a res ne najdem nobenega ukrepa, ki bi vsaj približno kazal rešitev. Da bi npr. prenehali z diktaturo ocen, ki so sedaj edini kriterij napredovanja po izobraževalni vertikali in so popolnoma degradirale znanje? Ali pa prenehali z neskončno zaščito neotesanih ter nasilnih učencev in staršev, ki jim, da lahko opravičujemo njihovo ravnanje, nalepimo opredelitev »ne zmore«. Ali pa z anomalijo iLDN, ki nam je prinesla samo množico dodatnega izpolnjevanja in vrednotenja ter popolnoma razgradila učiteljevo voljo do dela.
Tole novoletno kolumno bom zaključila z upanjem. Ne, da bo bolje v šoli, to se mi zdi plehko in ne verjamem, da se bo kaj kmalu zgodilo. Zaključila jo bom z znanim citatom Sv. Frančiška, za katerega pravijo, da je tudi blizu stoicizmu. To pa nam zna priti prav. Torej:
»O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, kar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim, in daj mi modrost, da ločim to dvoje!«
Vsem nam želim, da ohranimo voljo, ljubezen, nasmeh. Ker imamo do tega pravico. Ter, da delamo dobro, in sicer zato, ker je tako prav. In učimo in naučimo otroke kaj koristnega, ker jim to pripada. Če nam to ni omogočeno v šoli, pa kjerkoli drugje. Še vedno nam ostane možnost, da gojimo maline in sadimo krompir. Glede na našo pripravljenost na strokovno delo in delavnost, ne dvomim, da bo šlo izvrstno. Ko se bo šolska oblast zresnila, pa bomo sneli rokavice, vzeli v roke krede in otroke res česa naučili. Z veseljem!
Kolumna je bila objavljena v reviji Didakta.
