Učiteljski poklic ni lahek. Učiteljice in učitelji to vemo. Učitelj ima neprestano kaj za početi. To ni poklic za ljudi, ki ljubijo udobje in mir. Miru tudi sicer res ne more biti, če si služiš kruh z idejo, da boš nekaj ali celo mnogo legij otrok česa naučil. Ne, niti miru niti tišine ni pričakovati. Učitelji, predvsem pa učiteljice, smo tudi mojstri mnogoterih veščin. Obvladati snov, ki jo predajamo naprej, je še najmanj. Skrbimo za celostno dobrobit slovenske otročadi. Tudi, da se med učnim procesom ne bi pobili med seboj. V koronskih časih, ko so se v poučevanje vključili starši, predvsem skrbne mamice, se je začelo na veliko in zelo na glas govoriti o socializacijski vlogi šole. Ergo, socializacijski vlogi ali nalogi učitelja. Cele generacije so menda izgubljene, ker nekaj mesecev niso bile deležne dnevne doze učiteljske in razredne socializacije. Do sedaj res nisem vedela, da sem tako pomembna. A če tako pravijo, potem že bo.
Da ne dolgovezim, učitelji poleg poučevanja skrbimo za celostni razvoj otrok, socializiramo otroke, nekaterim tudi in predvsem omogočamo varstvo, saj družina velik del dneva ne ve, kam z njimi. Starši redko kažejo zadovoljstvo ali pa mi kar ne zaznamo pohval in priznanj. S starši so odnosi sploh nekako napeti. Kot da se ne bi zares mogli dogovoriti, čigavi so otroci in kakšne so vloge posameznih oseb v otrokovem življenju. Tudi šolska oblast nekako ne sodeluje pri dobrem počutju učiteljic in učiteljev. Kakšne ekstaze ali vsaj zadovoljstva ob branju okrožnic še nisem zaznala. Predvsem imam stalen občutek, da nekdo nekaj hoče.
Hkrati pa po naši ljubki zeleni deželici krožijo govorice, da je učiteljevanje poklic, ki se ga še angelci ne bi branili. Ne več kot pet ur dela na dan, pa še te so samo 45 minutne. Zato pa imajo vse učiteljice še kup svojih otrok, ki imajo narejene domače naloge, so vljudni in celo čisti. Pa čudovite vrtove in polne police vkuhanega sadja in zelenjave. Nenazadnje tudi zadovoljne soproge, ki jih po napornem pravem delovniku doma pričaka sveže kuhan polnovreden obrok. Potem imajo seveda tudi še čas za družinska rekreiranja in kup ustvarjalnega udejstvovanja. A je takim kaj hudega? Da ne pozabimo počitnic. Vsakih nekaj tednov oddih. Ga ni delovnega mesta s toliko dopusta.
Ker napisane besede berete učiteljice in učitelji, ne bom tratila časa in prostora z realnostjo. Pred časom, ko smo še piknikirali, je na enem od takšnih dogodkov znanec po sicer res nekaj promilih na dolgo in široko razlagal nekaj od prej navedenih »dejstev«. Počasi sem postajala rdeča v obraz in stiskala pesti. Ker sem bolj počasne sorte, se je vključil kolega, tudi učitelj, in ga vprašal, kako mu gre vzgajanje in delanje reda z njegovimi tremi potomci. Malo je bilo hudobije, saj smo vsi vedeli, da omenjeni glasni gospod hodi domov zgodaj zvečer in da po svojem težkem delu v multinacionalki potrebuje sprostitev na kolesu ali čem podobno koristnem. Vprašanje pa je ostalo – kako spraviš v red svoje tri in dosežeš, da še kaj naredijo? Ker to delajo učiteljice in učitelji. Vsak dan. Vsi, ki imamo več kot enega otroka ali/in celo delamo z otroki, vemo, da otroci kot skupina delujejo po drugačni matematiki. Trije otroci niso 1+1+1. Gre bolj za 3 na tretjo potenco. V razredu je to videti kot 25 na vsaj 25. Mogoče malo pretiravam, a ne veliko. In ko je omenjeni gospod dodal, da za poučevanje otročadi res ne rabiš kakšnega posebnega IQ in da večini učiteljic res ne moreš pripisati drugega kot sopomenke »kurnika«, sem bila dovolj užaljena tudi jaz. Če že ne njegova žena, učiteljica razrednega pouka. Upam, da je z njim opravila doma. Debata, ki je sledila, je bila odlična, razgreta, pomenska. Ne zares dialog, debata pa vsekakor. A si res lahko bolj ali manj trapa in hkrati zmoreš skrbeti in vzgajati toliko otrok skupaj, vzpostaviš odnos, v katerem te vsaj večino časa ali pa vsaj, ko je ključno, vzamejo resno? Pri tem, da mnogi starši istih otrok mirno priznavajo, da v nedeljo komaj čakajo, da gredo v službo. In da res ne morejo poskrbeti še za pospravljene sobe, umazano perilo v koših, da ne govorimo, da bi otroci še kaj postorili v skupno dobro. Isti otroci pa sicer v šoli niso angelska bitja in so daleč od poslušnosti, a v zvezke napišejo sem ter tja kakšen odstavek in so se naučili ne le poštevanke, ampak celo ulomke, in čebljajo v kar uporabni angleščini.
Učiteljice in učitelji zmoremo in znamo marsikaj. In učiteljski poklic ni lahek. V luči naslova predlagam, da se učitelji izmojstrimo v plemeniti veščini tarnanja. Torej, ko želimo povedati, da nam ni vedno lahko in da čutimo odgovornost do svojega poklica, ne bomo več jamrali in jadikovali, kako je vse težko, kako nas ne jemljejo resno in nam vsi nagajajo in nas ne spoštujejo. To nas na žalost določa predvsem kot tiste, ki jim ne gre. Čeprav nam v resnici gre prav dobro. To se je tudi jasno videlo v teh nekaj mesecih, ko so se učenci delno izobraževali doma. Če je kaj jasno, je to, da je manjkal učitelj, učiteljica. Pritoževali smo se celo nad tem, da ne moremo zares opraviti svojega dela preko ekranov. Kako pa naj bi ga, ko so naši predmeti dela, naši ljubi učenci, kilometre stran v svojih družinskih kokonih? Pa smo še vedno mrcvarili svojo odgovornost. Torej, povejmo, da je zahtevno, da je otrok veliko in nam je mar za vse in vsakogar. Da se izobražujemo kar naprej, tudi če nočemo in se nam ne ljubi. Ker vemo, da je treba in da bo mogoče vsaj drobtinica koristi. Da tudi doma razmišljamo o didaktiki, metodah, pa tudi o Andražu, katerega starši se ločujejo, o Manci, ki vidi črke plesati, in Tilnu, ki udari, preden vključi misli. Povejmo, da počitnice nujno potrebujemo, da se nam vsaj za nekaj dni stabilizira srčni utrip in dobimo glas nazaj. In da postorimo vse, kar se preprosto ni dalo pred počitnicami. Popravimo vse naloge in ocenjevanja, ki so bila tako strateško načrtovana v tednu pred zimskimi počitnicami. Ter da večina učiteljskih družin to ve in so naši otroci zato videti samostojni. Ker morajo biti. Da povemo, da je to poklic, ki se ne dogaja samo na delovnem mestu, in nas ideja »izklopi službo« pravzaprav žali. Učitelj si ali pa mogoče nisi. Če si, pa je to bolj poslanstvo kot poklic ali pa vsaj oboje naenkrat.
Saj smo pametni ljudje. Dajmo si vzpostaviti status, ki nam pripada, in si vzemimo spoštovanje, ki ga potrebujemo. Ne zato, da se bomo bolje počutili v svoji koži, saj ne vem, če se bomo res. Bolj zato, da bo naša beseda štela, da bomo sploh lahko izpeljali to, kar je naša naloga, poslanstvo. Pozabimo na pritoževanje in jadikovanje, mogoče si ga privoščimo malo v zbornici. Včasih paše. Med nami. Drugače pa učenci in svet, ki jih čaka, potrebujejo trdne učitelje, ki vedo, kaj je bistvo, čeprav je očem nevidno. To imamo v sebi in na sebi. Mogoče bi bilo koristno samo malo očistiti navlako. Je čas za spomladansko čiščenje?!
Kolumna je bila predhodno objavljena v reviji Didakta.
