… kaj lahko tvoja država stori zate, temveč kaj lahko ti storiš za svojo državo.
Avtorja zapisanega citata je poznal le en sedmošolec pri pouku etike. John F. Kennedy. Nekdanji predsednik Združenih držav Amerike, za katerega pa je slišalo kar nekaj učencev. Vprašanje sem združila z učno snovjo o državi, domovini. Kljub mojim dvomom, kako bo šlo, so sedmošolci obeh razredov sodelovali radovedno, celo ognjevito. Za snov smo porabili kar dve uri, v prvi smo se pogovarjali, v drugi so delali miselne vzorce. Ko sem za začetek ure predvajala Zdravljico, so vsi vstali, nekateri sicer potem, ko jih je kakšen sošolec nadrl ali lopnil, a na koncu so stali vsi. Nekateri, pogosteje športniki, tudi z desnico na srcu. Ganljivo je bilo videti b razred, s katerim sem imela uro na daljavo, saj so bili v karanteni. Ne prvi v tem šolskem letu. Pa so se, ko so slišali Zdravljico preko računalnika, začeli kobacati s stolov, kavčev, tal … En za drugim, bolj počasi, a na koncu je cel razred stal pred zasloni. Nisem jim rekla, da morajo, sploh nisem rekla nič. A so, in ko sem izrazila priznanje, sam slišala:
»Saj smo mi tudi Slovenci, a ne?«
»Pa saj je lepo tako.«
»Dobra je ta dežela, odrasli grdo govorijo o njej.«
Ja, tudi oni so Slovenci. Pogosto celo bolj z veseljem kot odrasli. V vseh štirih urah nisem slišala ničesar negativističnega, kritizerskega. Slišala pa sem, kako jim je težko to poslušati doma, po televiziji in včasih od kolegov učiteljev v šoli. Zasmehovanje, omalovaževanje. Pa je povedal Nik, da imamo himno z enim najlepših besedil, ki povezuje, združuje, pa še pijemo lahko tako, kot je prav. Več kot polovica učencev je vedela tudi to, kdo je avtor glasbe. So si zapomnili od preteklega leta.
Ko so v naslednji uri zapisovali svoje misli, kaj lahko oni sedaj, danes storijo dobrega za svojo državo, domovino, ni bilo težko. Niti ni bilo odveč. Tudi idej je bilo mnogo.
»Ne smetimo ali pa celo kakšno smet poberemo. Pa koga nahrulimo, če vrže čik na tla.«
»Se vozimo z kolesom in ne sitnarimo staršem, da nas peljejo.«
»Se učimo, če imamo že šolo zastonj. Bomo enkrat koristni.«
»Pomagamo ali pa prisilimo druge, da so ok, da ne bomo vsi izpadli budale.«
»Se gremo cepit, da bo konec korone.«
»Ubogamo učitelje, da ne bodo vsi sitni in šli delat kaj druzga.«
»Se učim slovensko, da bom naredu izpit za državlanstvo, ko se učitelce tolk matrajo z mano.«
»Se ne spravlamo drug na druzga, ko nas je tako malo.«
Res, mogoče se res ne bi spravljali drug na drugega, ko nas je tako malo. Ni potrebno biti hud mentalni genij, da ugotoviš, da nas je res malo. In da je naša država mlada. Da pa smo si jo dolgo želeli, da so mnogi naši predniki hrepeneli in umirali v upanju, da bomo narod s svojo državo, zastavo, himno, parlamentom.
Prišla sem vsa navdušena in polna energije v zbornico in do kosti začutila mrzel tuš. Naša mlada učiteljica se je ravno razburjala, da ne zmore več. Da v treh tednih ni imela ene proste ure, neprestano nadomešča kolegice v karanteni. Ki so kar naprej doma, ker niso cepljene in učijo na daljavo samo razrede, ki so doma. Cepljeni pa ne gremo v karanteno in nadomeščamo. Teden za tednom. Saj kolegice in kolegi v karanteni, popolnoma zdravi, čepijo doma, imajo plačo in delajo manj. Včasih zelo malo. Kolega se je pridušal, da še ene srede ne bo zdržal. Ne more ne po otroke, ne more jih peljati na treninge in noče več poslušati siren in helikopterjev. Čigava svoboda je sedaj to? V samo petih minutah je bil prepir. Ne prvi in tudi ne zadnji. Pa koliko slabe volje. In smo z vso slabo voljo stekli v razrede na naslednjo učno uro.
Ko sem se peljala domov, sem bila utrujena. Pa ne od pouka, bila sem žalostna kot že dolgo ne. A smo res tako nizko padli? Vemo, da sta glavna vzvoda vzgoje in socializacije izkušnja in zgled. Kaj dajemo našim otrokom in tudi našim učencem? Zgled, kako se ne znamo slišati in dogovoriti? Kako gledamo predvsem nase? Hkrati kričimo o pravicah, ki da jih imamo. Učencem že rečemo, da ni pravic brez dolžnosti. Pa tudi živimo tako?
Kaj pa pravica Andraža, sedmošolca, ki bi se rad cepil, pa mu starši ne pustijo? In njegova sestra Ina, devetošolka, ki se je cepila, starši pa ne vedo? Jim noče povedati, da se ne bodo drli nanjo, saj so ji prepovedali. Je res prav tako? Ko mi je Andraž to povedal, sem šla do nje in jo vprašala, ali res ne bi povedala doma. Nekaj minut me sploh ni pogledala, potem pa le rekla, da trenira atletiko, da drugače ne bi mogla, ker bi bila kar naprej v karanteni, in da se ji zdi tako prav. Da ne bo celo življenje s starši, da komaj čaka, da ne bo več. Ker gledajo samo nase in ji uničujejo življenje, pa še komu zraven. In ne bo povedala, ker jo bosta potem kaznovala. Saj v bistvu razumem. Starše pa tudi. Ni hotela, da ju jaz pokličem. Nekako je le sprejela, da je fer, da vesta in da je športnica in je pogumna. Čez dva dni je poklicala njena mama. Pričakovala sem, da me bo nadrla, pa me ni. Zahvalila se mi je, da sem vzpodbudila njeno hči, da je doma povedala, da se je cepila, in potem tudi Andraž, da hoče isto. Ker trenira hokej. Da so se pogovarjali. Rekla je, da jima je bilo z možem grozno, a sta sprejela. Da njuna resnica mogoče ni za vse. Predvsem pa, da se niso čisto odtujili. Ker je to bolj pomembno od cepljenja. Verjetno res, telo marsikaj prenese, duša ne. Posebej otroška.
Ta družina je nekaj naredila. Ne vem točno kaj, a vsaj nekaj. Verjetno dobrega in ne prepozno. Mogoče je počasi čas, da odrasli v tej naši mali prekrasni deželi, katere predniki so hrepeneli in delali, naredimo nekaj podobnega. Da mogoče začnemo iskati skupne vrednote, iščemo rešitve, smo pošteni drug z drugim. Ne prelagamo odgovornosti na druge, ko je vrsta samo na nas. Počasi sprejemamo tudi svoje odgovornosti, tako kot znanec, ki je celo leto zatrjeval, da je Janez Janša kriv, da je njegova hči odvisna od telefona in zato popolnoma popustila v šoli, špricala pouk in lagala staršem. Dobro leto sta z ženo potrebovala, da sta ugotovila, da ni bilo krivo šolanje na daljavo, da so bili problemi že prej. Pa jih nista zaznala, se nista ukvarjala s tem. Da se osamljen, nesrečen otrok, ki nima stika s starši, odtuji. Da lahko laže, razvije odvisnosti, izgubi vrednote. Ter da je bilo mogoče v redu, da se je vse zgodilo, kot se je, in se tako ve. Sedaj, ne šele čez nekaj let, ko se ne bi več dalo popraviti. Kot pravi znanec, najtežje je bilo priznati sebi, pa tudi vsem drugim. Da mu Janša še vedno ni prav nič všeč, da pa nima nič z njegovo hčerko. Kot tudi ne s svobodo, zaupanjem, našim poklicem. Ker je kar res, da vsak v svojem malem vesolju naredi, kar lahko, in da to ni lahko. Mnogo laže je narediti nič in kričati, da so krivi drugi. Janša, ministrica, vsi kreteni naokoli ali pa kar Bog?
Mogoče je, ko razmišljamo, komu verjeti, zaupati, smiselno premisliti tudi posledice. Biti konsistenten. Kaj pomeni, da zaupam znanosti? Če zaupam samo, kadar govori tisto, s čimer se strinjam? Zaupam zdravnikom samo, ko jih potrebujem? A res spoštujem kolege, če me zanimajo samo, ko kaj hočem jaz? Ogorčeni smo nad egocentričnostjo sodobnih otrok. Pa nismo morda zapadli projekciji? Da našo egocentričnost pripišemo njim? Kolikokrat rečemo, da se otrokom nič ne da. Še misliti ne. Pa je to res? Se mogoče ne da nam? Ker je misliti naporno, uvideti pa še bolj. Da smo na isti ladji in da ne gre v nedogled, da bi veslali samo nekateri. Sprejeti, da smo včasih tudi mi tisti, ki ne veslamo, ampak se samo vozimo. Jonathan Haidt v svoji Hipotezi o sreči omenja družbene »zastonkarje«, ki od družbe le jemljejo, participirajo pa ne. Vsaj ne tako, da bi bilo potrebno in koristno tudi za druge. Da ne bomo prej ali slej prišli do tega, da se bomo prešteli in metali ljudi s krova ali pa potonili vsi skupaj. Se je v zgodovini že dogajalo. Nič posebno novega …
Mogoče bi lahko v zbornicah stopili skupaj, čeprav se ne strinjamo v marsičem. Imamo pa vsaj eno skupno vrednoto. Delati dobro za naše učence. Poklicanost učitelja. Ker učiteljevanje ni samo poklic, je poklicanost s polno odgovornostjo in polno radosti. Bi za začetek sami zase naredili miselni vzorec: Ne sprašuj, kaj lahko …?
Kolumna je bila predhodno objavljena v reviji Didakta.
