V trenutku, ko pišem te besede, me preveva nekakšna praznična melanholija. Prazniki gredo h koncu, jutri grem nazaj v šolo. Niti ne z odporom, kot vsa leta poprej pa me preveva občutek, da so prazniki minili prehitro, da nisem prebrala vseh knjig, ki sem jih načrtovala, nisem poslušala vse glasbe, pogledala filmov, nisem čutila nekega miru. Veliko smo bili skupaj, samo z najbližjimi, takšni časi so, imam pa veliko družino. Načrtovala sem še kaj napisati, biti še več zunaj, v naravi, mogoče tudi pospraviti stanovanje. Vstopiti v novo leto z neko svežino, energijo, veseljem nečesa novega, boljšega.
Božič nam da vsako leto možnost simbolnega začetka. Dete, Božje dete je rojeno v temo noči in prinese luč. Dobesedno in simbolno. Pastirji, običajno ljudstvo, so povabljeni k videnju in doumevanju skrivnosti, modri kralji pa sami opazijo in nekaj naredijo, da so lahko zraven in so tisti, ki lahko prinesejo darila. Sprašujem se, kje sem jaz? Sem na katerikoli način lahko pastir, ki opazi in pride, ko se zgodi nekaj lepega? Ali sem mogoče malo modreca, ki išče in najde? Včasih se mi zdi, da sem kot bedak, ki samo čaka, da dobro pride, pa še opazi ne.
Letošnji adventni december sem se sicer uspela lotiti vsaj enega malega »projekta«, in sicer sem opazovala, iskala dobro v mojem svetu. Ker sem vrhunski strokovnjak v iskanju in opažanju problemov, katastrof, sitnosti, sem se odločila dobesedno zapisati, ko najdem dobro in prijazno, ter o najdbi tudi pripovedovati drugim. Presenetilo me je, koliko dobrega in prijaznega je bilo okoli mene, in priznam, če ne bi bila na »misiji«, verjetno vsega tega ne bi opazila. Ko me prodajalka sama od sebe povpraša, kaj iščem. Ko se vozniki v jutranji konici kakšen dan spodobno razvrstijo in v tistem trenutku nihče ne zapelje ob rdeči luči v križišče in povzroči zastoj vseh drugih, da dobi pol minute prednosti. Ko se na ulici, zamišljena kot sem, skoraj zaletim v drugega, pa se mi ta le nasmehne. Ko učence povabim k prostovoljnemu projektu, ki ne da nikakršnega benefita, pa se jih kar nekaj odzove. Ko kolegica v zbornici, utrujena od stalnega nadomeščanja, ne znori, ko jo povabim v delovno skupino.
Ne bom rekla, da je vsak človek tudi dober. Nisem gotova, da je tako. Verjetno bo bolj res, da je vsak lahko tudi dober in prijazen, če se tako odloči. Kar sem ugotovila, je to, da se mnogo ljudi resnično tako odloči. In da je dobrote, prijaznosti, potrpežljivosti okoli mene mnogo več, kot je spontano opazim. Posebej, če gledam poročila in berem dnevno časopisje. Kot bi me kdo želel namensko prepričati, da je vse slabo. Resda živimo v subjektivistični družbi, v kateri lahko isto stvar vidimo, prepoznamo na neskončno veliko načinov. Tako je lahko isto dejanje prepoznano kot dobro ali pa tudi ne. In tako je lahko mogoče tudi samo jamrati in stresati slabo voljo, opozarjati na vse mogoče zarote. Pa vendar, vreči na tla čigumi pač ni dobro. Ne vidim nikakršne pravice do subjektivnega pogleda. Do vrivanja na križišču ali v vrsti pri mesarju tudi ne. Bi lahko to označili kot zgolj slabo in narobe ter to tudi povedali in kaj storili proti temu?
Po drugi strani pa, ali je nesti vrečo sosedi po stopnicah, se nasmehniti vozniku LPP, zaželeti srečno policistu, preprosto samo dobro? Mogoče tudi kupiti darila pri ljudeh, ki se trudijo nekaj izdelati sami, kupiti kozo za afriške družine ali pa preprosto samo nameniti nekaj denarja za nekoga? Ne pa se pritoževati o kapitalističnem bogatenju in znositi pol plače v trgovske centre.
V letu, ki odhaja, me je fasciniralo spoznanje, da je človeška vrsta že od začetka časa, ki ga pomnimo, želela biti boljša. Vsaj nekateri so to želeli in se močno trudili. Včasih se je temu reklo krepiti vrline, biti bolj kreposten, biti preprosto čim boljša verzija samega sebe. Mogoče je danes to osebnostna rast. Nisem pa čisto gotova, ker ne gre predvsem zato, da je bolje meni, gre za to, da postanem boljši človek in s tem pridobim tudi zadovoljstvo s seboj.
V prihajajočem letu bom tako krepila svoje vrline, načrtno postajala boljši človek. Za začetek se bom še vsaj kak mesec učila videti dobro, pri čemer sem dodala cilj, da ko naletim na slabo voljo, hudobijo, tudi kaj naredim glede tega. Nato bom trenirala potrpežljivost, ker mi le-ta res ne gre. Nekje spomladi se bom končno naučila govoriti manj. Ne poslušati več, to mi gre kar dobro, toda po drugi strani kar naprej govorim. Naslednja je delavnost, ki jo sicer zelo visoko cenim in hitro opazim ležernost in lenobo pri drugih. Če sem poštena in včasih sem, se tudi jaz lahko še močno izboljšam. Naredim stvari do roka, skuham za kakšen dan v naprej, naredim stvari takrat, ko je čas, in ne takrat, ko je že nujno. Vse tisto, kar suvereno razlagam v razredu, tiho, sama pri sebi, pa točno vem, kako je.
Novoletne zaobljube so super. Vsako leto nam dajo novo možnost, da naredimo nekaj iz sebe, da postanemo boljši. Da že končno presežemo našo lenobnost, ki nam omogoča, da naredimo bolj malo. Ni prehuda zaobljuba, da že končno pospravimo klet, pridelamo nekaj svoje zelenjave na mestu nekoristne zelenice, gremo v vsakem vremenu ven, se prenehamo basati s piškoti pred televizijo ter le to ugasnemo tri večere na teden in že končno preberemo kakšno knjigo. Vsakdanjosti, ki bodo naredile naš svet boljši. Nedvomno, nič subjektivno. Pa tudi mi bomo vedeli, da zmoremo, da smo junaki naših življenj. Kar je težko, namreč cenimo, za kar smo se potrudili, ljubimo. Naj nas naše novoletne zaobljube popeljejo v še eno čudovito, skrivnostno, naporno leto. Srečno!
Kolumna je bila predhodno objavljena v reviji Didakta.
