Od dokumentiranega nastanka človeškega sveta potekajo bolj ali manj dostojna usklajevanja, kdo ima prav, in še bolj temeljno, kaj je res. Kaj je »Resnica«? Ker Resnica definira svobodo. V klasični Grčiji je svoboda pomenila »iskanje in upoštevanje Postave, Resnice«, Resnica pa je pogosto izenačena z Lepoto, Lepim. Mnogo prizadevnih, inteligentnih ljudi je razmišljalo, iskalo, kaj naj bi to Resnično, Lepo pravzaprav bilo in kako to vpliva na nas.
Krščanstvo je v omenjeno enačbo dodalo še »Svobodno voljo«, ki nam jo je naklonil ljubi Bog. Verjetno ni šlo drugače, Adam in Eva nista ubogala in naredila, kar se jima reče, niti v raju ne. A Svobodna volja ni igračka, pride v paketu z odgovornostjo. Sedaj se svobodno odločim, kar smatram, po temeljitem antičnem iskanju in premisleku, da je Resnica, ergo, kaj je prav, in nato to naredim. In prevzamem odgovornost.
Omenjen sistem je bolj ali manj deloval tisočletja. Kot vedno med ljudmi, so eni zadevo dojeli bolj, nekateri manj in nekateri sploh ne. Vpeljava Boga je omogočala, da tudi tisti, ki jim ni preveč do razmišljanja in mučenja svojega podstrešja, lahko samo rečejo, da je tako pač Bog rekel in imajo neizmerno jasne smernice delovanja, s predvideno nagrado in kaznijo vred. Podala je etični in moralni okvir, ki je onemogočil relevanten zdrs v subjektivnosti in posledični kaos.
Sedaj živimo v časih, polnih izzivov. Danes Resnica ni ena sama. Imamo jih nešteto, saj ima vsak svojo. S tem pa je kot z Zdravo pametjo, še nihče ni rekel, da je ima premalo. Torej imamo vsi ravno prav pameti, nekateri menijo, da je imajo tudi kar veliko, in vsi imamo prav. Ker ima lahko vsakdo prav in torej vsi vemo v bistvu vse. Ker če ima vsakdo prav, tudi vsakdo ve. Stvar pa se na žalost zaplete pri tem, da ko imamo prav vsi, na koncu nima nobeden ter se izgubljamo v neskončne pregovarjanju, čigav prav, ki ga seveda imamo vsi, in to pravega, bomo upoštevali. Na posebno zanimiv način se to kaže v šoli.
Rada imam operne predstave. Tudi kakšne druge, a opera mi je res ljuba. Tako sem lani, malo tudi po slučaju, gledala tri predstave Romea in Julije. Dve operni in eno baletno. Vse tri so bile »reinterpretacije«, dve sem gledala v okviru abonmaja »Operna klasika«. Ker nisem razumela, kako gre skupaj klasika in reinterpretacija, sem se pozanimala pri osebju. Ti so izredno prijazno in vljudno pojasnili, da res ne vedo, kako je do tega prišlo, in da naj se o tem pozanimam na upravi. In sem se. Sedaj vem, da so umetniki, beri tisti, ki se definirajo za umetnike, pri obravnavi dela svobodni in da je v gledališkem listu, ki sem ga dobila, vse to lepo razloženo. Kar drži, sitnost je le v tem, da ko sem plačala abonma ali kupila vstopnice, gledališka lista nisem dobila (ker jih še ni bilo) ali pa vzela (ker sem kupila vstopnice po spletu). Prijazen, izredno vljuden gospod mi je tudi razložil, da so umetniki podali svoje videnje Shakespearove drame, tragedije, in jo tudi umestili v sodoben čas ter nagovarjali sodobne realnosti. Tako smo gledali drugačne opise odnosov med družinama, napol gole glavne like v črnem, grand finale pa je bila reinterpretacija v obliki Romee in Julije, in tako je zgodba postala vprašanje spolne usmerjenosti. Mogoče bi se Shakespeare zabaval ali pa obračal v grobu. Kdo ve, vprašati ga pač ni mogoče. Moje mladince, s katerimi sem gledala predstavo, sem vzpodbudila, beri »prisilila«, v ponovno branje originala, da vzpostavim red stvari in Resnico, a abonmaja ne bom imela več.
Zanimivo pa mi je bilo in mi je še vedno, s kakšno lahkotnostjo predstavimo dan danes svoje videnje kot Resnico. In da to lahko zajema celo takšne spomenike, kot je Shakespeare. Takšnih primerov je še mnogo, naj ostanem le pri tem. Spraševala sem se, ali umetniki in tisti, ki se definirajo kot umetniki, res ne vidijo več nič koristnega v predstavitvi drame kot takšne, in še bolj, ali res nimajo umetniške volje predstaviti svojega avtorskega dela na teme, ki jih zanimajo, intrigirajo. Z veseljem bi spremljala operno predstavo na temo lezbične ljubezni in umestitve le te v trenutni svet. Vem, da nove družbene vzorce najlaže vzpostaviš tako, da jih opreš na že znano, že sprejeto, torej na Shakespeara. Ali pa karkoli že znanega in že sprejetega. Poleg skromnosti umetniškega izraza me moti tudi cenena manipulativnost opisane uporabe umetnosti.
Pa se vrnimo k šoli. V šolskem letu, ki se je izteklo, sem mnogo časa in besed namenila sedmošolcem, s katerimi smo debatirali o razliki med mnenjem in vedenjem. Mnenje je trenuten preblisk misli in emocij, ni posledica poglobljenega, z argumenti podprtega razmišljanja in iskanja. Ko se v katerokoli zadevo poglobimo, imamo možnost, da se prigrebemo do vedenja. To je kar dolgotrajen, pogosto celo mučen proces, ki lahko celo zamaje dotedanje vzorce mišljenja in vedenja. Ljudje na splošno nismo pretirano zainteresirani, da bi to počeli. Še posebej tega raziskovanja ne maramo, če zajema raziskovanje argumentov, ki so nasprotni našim. Splet je idealen prostor, ki omogoča, da to ni potrebno. Algoritmi nam z veseljem predstavljajo samo določene, že prej iskane vzorce informacij, in mi imamo občutek, da smo se pozanimali, čeprav smo na stvar gledali dosledno le z ene strani. Knjige so manj uporabniku prijazne in tam pač piše, kar je natisnjeno, in pod besedo Svoboda npr. se bo našlo marsikaj, kar sodoben človek raje ne bi bral. Ker ne piše, da Svoboda pomeni, da počneš, kar se ti zljubi, in Svoboda govora tudi ne pomeni, da rečeš, kar ti pride na misel, še posebej, ko je le-to nespoštljivo, nevljudno in žaljivo. Do kogarkoli pač že.
Moram reči, da so sedmošolci kar z veseljem zapopadli idejo raziskovanja odnosa med mnenjem in vedenjem, še posebej luštno je bilo argumentirati v smislu: »Mami, a je to tvoje mnenje ali ti to veš?« in seveda tudi »Učiteljica, a vi to veste, a samo mislite, da je tako?« Predstavljen vzorec je bil izredno uporaben, tako pri debati, ali je Ronaldo sploh še kaj vreden igralec, ali so Zvezdne steze napoved prihodnosti, zgodba Harry Potterja ksenofobna, pospravljanje nujno in negativna ocena ustrezna. Najprej sem se ustrašila, da razvijajočih se glav ne učim subjektivnosti in ideje, da imajo lahko kar sami po sebi prav. Pa mladi ne razočarajo tako hitro. Sami zase so se pogosto izgubljali v udobju ideje, jaz tako mislim, torej je to Resnica. Ko smo se pogovarjali, pa so hitro dojemali razliko in se trudili iskati in poiskati argumente ter moralni kod, ki bi lahko bil relevanten, in tako pri mnogih vprašanjih prišli vsaj do načina razmišljanja in spoštljivosti, če že do skupne resnice ne. Kot na primer pri vprašanju, ali bi lahko Trump rešil Ameriko ali jo pogubil, in posledično, ali je Janša narodni junak, ki se bo zapisal v zgodovino, ali pa neverjetna zgaga, ki bi resnično moral v penzijo v svojo kočo globoko v Trenti. Presenetilo jih je, kako lahkotno opletamo z mnenji, kako strastno jih čutimo in kako globoko napačna so lahko. In kako neskončno zoprn je občutek, ko nimamo več nobenega pametnega argumenta, npr. za uporabo električnih skirojev, pa se nam je tako fino udobno voziti z njimi.
Napisano predajam kot uvod v šolsko leto, ki prihaja, ko se bomo »usklajevali«, kaj nam je za storiti z učenci, ki nas ne upoštevajo. Pa s tistimi, ki obupujejo. Da ne govorim o starših, ki vse vedo in nas učijo poučevanja in ocenjevanja, in o oblasti, ki za to, da nas vodi, ne potrebuje ure v razredu. Mogoče je počasi prišel čas, da tudi mi trdno usidramo svoje vedenje in se ne zanašamo na uporabo mnenj. Ker to, kar nam prebliskne zaznavo, včasih ni drugega kot okrušek misli in emocij ter nima temelja v naši strokovnosti in človečnosti. Do tega se je potrebno prigrebsti, včasih s hudo muko in neugodjem soočanja s seboj in tudi s priznanjem kakšne napake. Ko pa pridemo tja, do vedenja, ko vemo, kaj je Resnica, pa kot vsi veliki postanemo tudi malo skromni, saj kot Sokrat, vemo celo, da česa ne vemo. Tako pa se začnejo vsi dobri dialogi. Argumentirano iskanje rešitev, začinjeno s človečnostjo in temelječo na tistem, kar že vemo. Da se otroci razvijajo, da so vsak dan malo drugačni. Da v šoli nič ni zares lahko, čeprav je pogosto preprosto. Da so učenci na nek način tudi naši, čeprav so otroci nekoga drugega. Da humor povezuje, skupno delo pa tudi. In da je delati pač treba, če hočeš, da je nekaj narejeno. In da to velja za vse.
Veliko uspeha v novem šolskem letu, začinjenega z Resnico in osvobojenega cenene subjektivnosti in navidezne svobode. Tudi svobode govora, ki naj jo raje zamenja dostojanstven dialog. Pot je mogoče težja, pripelje pa dlje.
Kolumna je bila predhodno objavljena v reviji Didakta.
