Septembra imamo na šolah mnogo opravka z raznoraznimi variantami individualnosti. Razni statusi, prilagoditve, posebnosti. In štetje, koliko učencev na razred je, recimo, »običajnih«.
Kakšen teden nazaj sem bila povabljena, da izvedem predavanje v hrvaški Istri, in potrebno je bilo prečkati mejo. Do mejnega prehoda je nekaj metrov dvopasovnice, kolegi obmejne policije pa so se odločili za eno vrsto. Kar je pomenilo, da smo prikazali tako naše zmožnosti opazovanja, hitrosti reagiranja in manir ali bolje rečeno neotesanosti. Večina voznikov je hitro ugotovila, da je vrsta ena in se tja tudi postavila. Tudi tisti iz desne kolone, ki so s smernikom čakali, da se priključijo. Nekateri, bolj počasi dojemajoči, so po desni prehiteli avto ali dva, nato dojeli, se ustavili, prižgali smernik (ne hecam se, v tem vrstnem redu) in čakali, da jih kdo spusti.
Manjši delež, recimo vsak peti, šesti avto, pa je po desni peljal čim dalj, če se da do začetka kolone, prižgal smernik in se na centimetre približeval vozilom v vrsti, dokler ga ni nekdo spustil.
Zadeva me je začela jeziti že ob »spuščanju«. Res je, delam v šoli in imam zaradi t. i. spuščanja dnevne »debate«. Včasih mirne, pogosto pa izrazito energične, neredko nekomu prekipi in preide od besed k porivanju in udarcem. Temeljno vprašanje je, ali je fer nekoga spustiti, če za teboj čakajo tudi drugi in le-ti niso pri volji spustiti tujega sošolca ali sošolke. Ravno to je bil v vrsti pred mejo tudi moj problem. Mogoče voznikom pred menoj ni mar, če čakajo dlje, mogoče se jim ne da ukvarjati z vso zadevo. Mogoče tudi res verjamejo, da so »vrivači« spregledali, kje se začne vrsta, ali pa ne vidijo, kako bi lahko bilo drugače. Vse je mogoče, verjetnih je še nekaj razlag. Mene, ki stojim v vrsti, se ne tiče nobena. Nobena ne velja zame, za nobeno se nisem odločila. In to me seveda razjezi. Ravno tako v trgovini ali pa na smučišču.
Sama pri sebi sem se razburjala in zgražala nad pohlevnostjo voznikov, ki so spuščali prehitevalce po desni. Nato pa je prišla vrsta name. Kakšna tri vozila pred kabinami policije, se na moji desni znajde nos avta in se počasi premika v varnostno razdaljo med predhodnim in mojim vozilom. Ker želim biti konsistentna sama s seboj, premaknem vozilo in zaprem vrzel med avtomobiloma. Ko voznik dojame, začne trobiti in mahati z rokami. Odprla sem okno, on tudi. Prav nič vljudno mi odredi, da naj ga spustim in jaz mu mirno povem, da ne bom. Da je vrsta za vse in da ne vem, zakaj zanj ne bi bila. In mi reče, da je ni videl in meni gre na smeh in se ne zadržim. Povem, da se mi to, da ne vidi dobro, sploh ne zdi razlog, da bi ga spustila, da naj gre kar lepo na začetek vrste in bo drugič bolj pozoren. Takrat pa je bilo človeku dovolj in sem slišala »p… ti m…, pa kaj si misliš, da si« in da se njemu mudi in da ga naj neham »z…«. Še vedno nisem bila motivirana za spuščanje v vrsto pred menoj, zapeljala sem naprej in še dve vozili za menoj. Sklepam, da zato, ker so videli in razumeli dogajanje. Tretji voznik, voznica, ga je spustil.
Ko sem prišla do policista, ki je pregledoval dokumente, sem ga vprašala, če res ne morejo narediti česa, da bi bilo več reda. Dobila sem bleščeč nasmeh in razlago, da jih je že tako premalo in ali se mi res zdi, da naj bi policist stal na cesti in spravljal ljudi v vrsto. A res? Bomo to plačali iz proračuna? Plačali, ker so nekateri neotesani, ostali pa imamo premalo dostojanstva, da ne bi dovolili neotesancem, da gazijo po nas. Seveda je imel prav in sem mu to tudi povedala. In seveda mi je povedal, da sem imela prav in da si želi, da bi manj ljudi spuščalo tiste, ki se ne držijo reda in pravil.
Sprašujem se, ali v tej zgodbi obstaja podobnost s septembrom v šoli. Verjetno je kontroverzno pomisliti na to, da bi DSP in ostale sisteme prilagoditev označili za prehitevanje po desni. Vseeno bom tvegala. Mogoče še najbolj zato, ker sem DSP učiteljica in svetovalna delavka. Ergo, sem v prvi vrsti tistih, ki naj bi skrbeli za otroke s težavami in primanjkljaji. Ker svoje delo in poslanstvo jemljem zelo resno, si bom drznila »zagaziti v močvaro«.
Čemu so sistemi statusov in prilagoditev resnično namenjeni? Da bi bilo učencem delo olajšano? Da bi naredili več? Da bi naredili bolje? Da bi sploh kaj naredili? Kaj jim sporočamo s tem, da znižujemo kriterije in jim dovoljujemo ali jih celo vzpodbujamo »prehitevati po desni«?
Mogoče je naše strokovno in odgovorno ravnanje še bolj pomembno pri učencih s primanjkljaji. Kateri res potrebuje podaljšan čas pisanja ocenjevanj? Res kar pri vseh predmetih? Kopiranje zapiskov? Kar celih učnih ur? Barvne liste, povečan tisk, da sploh ne omenim kakšne tolerance napak … Resnično, a se šalimo? Komu koristi, da misli, da je šola enako kot šala? Toliko o toleranci napak pri zamenjavi črk. Nadvse zanimiva je tudi misel, da je naša domovina slovenija, najvišja gora pa triglav. Meni pa je ime darja. Predsednik vlade pa je golob. Saj bi rekla, da je smešno, pa se mi zdi tolikšen cinizem že kar žaljiv.
Glavna stvar, ki jo potrebujejo učenci s primanjkljaji, je obravnava. Ure DSP, izvajane s strani specialno usposobljenega kadra, ki jih z odločbo določi strokovna komisija ministrstva. In daje službo množici visoko usposobljenih strokovnih delavcev po šolah. Ki lahko v urah, ki jih imajo na voljo, resnično naredijo veliko, naredijo spremembo. Naučijo otroke/učence prepoznati in razumeti svoje primanjkljaje in jih preseči. Mogoče zaradi primanjkljajev na področju branja in pisanja ne bodo brali Vojne in miru, bodo pa prebrali in razumeli pogodbo o zaposlitvi, poročni dokument in napisali razumljivo sporočilo učiteljem svojih otrok. Bojim se, da množica prilagoditev, ki jih imajo otroci z vsakovrstnimi primanjkljaji lahko vpliva na to, da dejansko znižamo nivo zahtevnosti do njih. Da se v resnici naučijo manj in znajo manj. Da jim ne omogočimo spoznati in znati, kar bi zmogli. Čeprav to za nekatere izmed njih res ni samoumevno in potrebujejo naš dodaten angažma. Pa ga ne damo in samo ali predvsem znižamo pričakovanja do njih. Jih naredimo manj zmožne in manj sposobne. To pa je resno in ne verjamem, da je to za njih dobro, saj so namreč usmerjeni v »reden program s prilagojenim izvajanjem«, in ne v »prilagojen program«.
Lahko pa se zgodi še druga reč, in sicer da v maniri dobrega namena vzgojimo množico otrok, kasneje odraslih, ki resnično privzamejo, verjamejo, da imajo izgovore ali odpustke. Res želimo živeti v družbi, kjer je to, da nisem gledal, opravičilo za to, da nisem videl? Pešca na prehodu ali pa termina odhoda letala? Kjer bo zdravnik dislektik vtipkal napačne črke in bosta moja diagnoza ali zdravilo neprimerna ali celo škodljiva. Ker se po smislu lahko razume? Da ne omenim kontrolorjev vlakov ali voznikov avtobusov.
Akademik E. O. Wilson je o komunizmu rekel: »Dobra ideja, napačna vrsta.« Da ne bomo na takšen način naredili črte tudi čez idejo vključenosti vseh: »Dobra ideja, napačna vrsta.« Pri ideji vključenosti gre za to, da pridemo do cilja vsi, a na različne načine, z različnimi hitrostmi. A cilj je skupen in enak. Biti najboljša verzija samega sebe, delati dobro in ne škoditi drugim. Ali kot je razmišljal brezčasni Immanuel Kant: »Naj bo vsako tvoje dejanje takšno, da bi lahko postalo univerzalni zakon.« Ne bi rada živela v družbi, kjer je prehitevanje po desni univerzalni zakon. Naredimo kaj za družbo, skupnost, takšno, kot si jo zaslužimo, ustavimo vrivače, bodimo netolerantni do nasilnežev in resnično naredimo nekaj koristnega za naše učence, ki so se v igri življenja znašli s slabšimi kartami. Tisočletna pravila življenja se zaradi tega ne bodo spremenila, lahko jih le nekaj let slepimo z iluzijo, da se bo svet prilagodil njim. Že sedaj se v resnici ne in se tudi ne bo. Lahko pa te otroke naučimo dobro igrati s svojimi kartami. In zmagati v igri življenja.
Kolumna je bila predhodno objavljena v reviji Didakta.
